Petar Komnenić (1895. – 1957.)

Petar Komnenić se je rodil leta 1895 v vasi Pilatovci poleg Nikšićev. Njegov oče je bil Todor Komnenić, župnik in načelnik lokalne oblasti v kneževini in kraljevini Črni gori. Osnovno šolo je končal v rojstnem kraju, medtem ko se je v gimnazijo vpisal v Beograd. Tam se je vpisal tudi na filozofsko fakulteto, in sicer na študij zgodovine.

Ko so se začele balkanske vojne, se je prijavil za boj, v času prve svetovne vojne, ko je bil še študent, pa se je bojeval v vojski Kraljevine Srbije. Po ujetništvu je del vojne preživel v madžarskem koncentracijskem taborišču za vojne ujetnike Boldogasonj, iz katerega je uspel pobegniti in se prestaviti v Švico.  

Kmalu po koncu vojne in nastanku nove Kraljevine SHS, tj. leta 1919, se je pridružil KPJ. V medvojnem času je veljal za uglednega intelektualca, kot profesor zgodovine pa je živel v več mestih Jugoslavije. V Sarajevu je bil tudi mobiliziran v vojsko Kraljevine Jugoslavije, kjer je dočakal kapitulacijo kot poveljnik bataljona.

Po razpadu jugoslovanske vojske v aprilski vojni se je vrnil v rojstno vas, kjer je kmalu postal eden od glavnih organizatorjev priprav za trinajstojulijsko vstajo in vodil banjsko-vučedolske oborožene enote. Proti koncu leta 1941 se je udeležil Plevaljske bitke, leta 1942 pa je postal komandant Lovćenskega partizanskega odreda. S krepitvijo enot NOB in nastankom 5. črnogorske brigade je postal komandant Tretjega bataljona. V času vojne oziroma med letoma 1942 in 1943 je spoznal pesnika Ivana Gorana Kovačića in z njim postal dober prijatelj, ta pa mu je posvetil pesem “Naša Svoboda”. 

Med vojno je postal poveljnik bihaško-cazinske oblasti, nekaj časa pa tudi poveljnik zbornega vojaškega območja za Hercegovino. Toda največjo vlogo je imel kot delegat Prvega zasedanja ANVOJ in Prvega zasedanja ZAVNOJ za Črno goro. Zaradi svojih zaslug je bil proti koncu leta 1944 imenovan za člana predsedništva CASNO.

Po osvoboditvi Črne gore je bil najprej postavljen za podpredsednika Vlade Federalne Črne gore v času med letoma 1945 in 1946, potem pa za ministra socialne politike. Pozneje je opravljal funkcijo predsednika Ustavnotvorne skupščine leta 1946 in predsednika Narodne skupščine Črne gore od leta 1947 do 21. 1. 1949, ko so ga aretirali. 

Zaradi opredelitve za resolucijo IB je bil eden od prvih zapornikov na Golem otoku. Petar je bil poslan na “Radilište” ali “Logor 101”, kompleks, ki je bil namenjen “eliti jugoslovanskih informbirojevcev”. Med enim od zasliševanj so mu izpraševalci rekli, da je v vzgojno-popravnem delovišču, ker mora spremeniti svoja stališča. Na to je Petar odgovoril, da to ni nobeno delovišče, “temveč navadna luknja”. Še naprej velja, da je zaradi Petra Komnenića ta lokaliteta dobila naziv “Petrova rupa” (v prevodu: luknja).

Petra Komnenića so izpustili leta 1954. Po vrnitvi v Nikšić se je pridružil ženi in sinu, ki sta bila v teh letih zaznamovana v družbi. Umrl je 18. novembra 1957 v 62. letu starosti zaradi bolezni pljuč v Brezoviku poleg Nikšića. 

Ena od ulic v Nikšić se imenuje po njem.