Goli otok v sodobni hrvaški kulturi spomina

Goli otok predstavlja enega izmed zgodovinsko in simbolno najpomembnejših krajev v sodobni zgodovini Hrvaške. Negostoljuben otok ob vznožju Velebita je jugoslovanski komunistični režim označil za osrednje mesto zatiranja nesomišljenikov. A kljub zgodovinskemu in simbolnemu pomenu danes o obstoju nekdanjega taborišča, kasneje zapora, pričajo samo še opustošene porušene stavbe, ki propadajo na skalnatem območju otoka.

Pozornejši obiskovalci otoka bodo opazili tudi nekaj informativnih tabel oziroma spominskih plošč, posvečenih žrtvam, ter turistično-gostinske vsebine zelo dvomljive primernosti. Trenutno samo sanjamo o muzejsko-izobraževalni ustanovi, ki bi tematizirala »Goli otok« na temelju strokovnih znanstveno-raziskovalnih, muzejsko-didaktičnih in pedagoških standardov.

Razdejanje prostora nekdanjega taborišča, kasneje zapora, nazorno ponazarja odnos hrvaške države in hrvaške družbe do Golega otoka in njegovih žrtev. Goli otok in njegove današnje žrtve so samo ena v vrsti sekundarnih tem v kulturi spomina, ki so prepuščene skrbi redkih navdušencev, ki jih družinska zgodovina najpogosteje povezuje s to bolečo temo. Glede na pomen tematiziranja diktatur pri gradnji demokratične politične kulture in tudi na izrazito vlogo komunistične represije v kulturi spominjanja na večino sodobnih postkomunističnih družb v Evropi se postavlja vprašanje, zakaj je temu tako.

Razlogi za skromno prepoznavnost Golega otoka v hrvaški kulturi spomina so številni. Ko že govorimo o obrobni zastopanosti teme Golega otoka v hrvaški kulturi spomina in redkem izražanju empatije do žrtev, je treba za začetek povedati, da ambivalenten odnos do žrtev prevzgojnih taborišč sega v obdobje socialistične Jugoslavije. Kombinacija nepoznavanja okoliščin aretacij, deportacij in bivanjskih razmer zapornikov na Golem otoku na eni strani ter strahu pred sovjetsko invazijo in njenimi posledicami na drugi strani je povzročila sumljiva vprašanja, ki še vedno oblikujejo javno mnenje o tej temi. Nekatera od teh vprašanj so: ali so bili na Golem otoku politični zaporniki ali navadni kriminalci? Če so bili politični zaporniki, ali so bili res goreči Stalinovi zagovorniki? Če so bili stalinisti, kaj drugega bi sploh lahko storili, razen, da bi jih internirali na osamljenem mestu? Če niso bili stalinisti, kako so se sploh znašli v situaciji, da so jih aretirali in internirali?

Dejstvo je, da so bili nekateri taboriščniki na Golem otoku goreči zagovorniki Stalina, kar otežuje situacijo s priznavanjem statusa žrtev in tistim zapornikom, ki so končali na Golem otoku samo zato, ker jih je nekdo zlonamerno obsodil kot domnevne zagovornike Resolucije Informbiroja. Politične elite komunistične Jugoslavije so skušale prikriti ali upravičiti politično represijo nad nasprotniki, kar deloma pojasnjuje ambivalenten odnos do Golega otoka v socialistični Jugoslaviji. Molk, samovoljna konstrukcija upravičenosti in obrekovanje političnih nasprotnikov so legitimizirane strategije v kateri koli diktaturi.

Fotografija gradbenega objekta na Golem otoku leta 2018

Avtor fotografije: Boris Stamenić

Po zaprtju zapora in odhodu zadnjih zapornikov konec osemdesetih let 20. stoletja je bila načrtovana gradnja turističnega letovišča na otoku, vendar je načrte za razvoj turizma na otoku prekinil začetek vojne na Hrvaškem leta 1991. Čeprav so zunaj območja, ki so ga prizadeli vojaški spopadi, so bile stavbe nekdanjega zapora na Golem otoku temeljito izropane, opustošene in pozabljene. Živinorejci iz okoliških naselij uporabljajo Goli otok za pašo ovac, ki neovirano tavajo po otoku.

Vendar odgovor na vprašanje, zakaj žrtve politične represije na Golem otoku niti danes v demokratičnem, postkomunističnem redu ne najdejo nedvoumnega spoštovanja in širokega družbenega priznanja, zahteva podrobnejši vpogled v sodobno hrvaško kulturo spomina in vrednostno-ideološke okvirje sodobne hrvaške družbe.

Prvi razlog za marginalizacijo Golega otoka v hrvaški kulturi spomina je etnična struktura zapornikov. Po letu 1990 je v postkomunističnih družbah prevladovala etnocentrična zgodovinska politika. Sorazmerno nizek odstotek Hrvatov med taboriščniki ga ne šteje kot kraj nacionalnega trpljenja.

Drugi razlog je ideološka usmerjenost žrtev. Ne glede na to, ali so bili privrženci Resolucije Informbiroja ali ne, so bili številni zaporniki prepričani komunisti, Jugoslovani in veterani Ljudske osvobodilne borbe. To dejstvo se prav tako negativno odraža tudi v njihovem dojemanju v delu hrvaške družbe. Goli otok zaradi ideološke usmerjenosti velikega števila zapornikov ne sodi v nove zgodovinske pripovedi. Čeprav je Goli otok javno prepoznan in priznan kot simbol represije v komunistični Jugoslaviji, na Hrvaškem ne predstavlja osrednjega elementa protikomunističnega diskurza, kar posledično zmanjšuje njegovo splošno prepoznavnost.

Tretji razlog za marginalizacijo Golega Otoka v hrvaški kulturi spomina je domovinska vojna oziroma dejstvo, da je bila vojna za hrvaško neodvisnost potrjena kot osrednja vrednota in identitetni simbol hrvaške družbe v prvi polovici devetdesetih let 20. stoletja. Vojna v kontekstu razpada socialistične ureditve in večnacionalne federacije predstavlja kolektivno izkušnjo, ki Hrvaško loči od večine postkomunističnih družb v Evropi in deloma pojasnjuje razlike v odnosu do spominjanja moderne preteklosti.

Po drugi strani pa je treba poudariti, da se večkratna izkušnja vojn in ideološko motiviranega nasilja na področju Hrvaške v 20. stoletju danes odraža v počasnem, vendar opaznem trendu pluralizacije hrvaške kulture spomina in vsaj implicitnem sobivanju nekoč nezdružljivih nasprotij. Čeprav gre za bistveno pozitiven proces, ima pluralizacija kulture spomina tudi zaznavanje konkurence med žrtvami in daje občutek v javnosti, da »drugi skrbijo samo za svoje, naše žrtve pa ne vidijo in ne priznajo«, kar posledično vodi v nove delitve in konflikte.

V kakšni meri politično nasilje in njegove žrtve zasedajo del javnosti, je razvidno iz ogorčenih komentarjev na portalih in družbenih omrežjih. Anonimnost udeležencev razprav na internetu zagotovo prispeva k radikalnosti izraženih stališč, ki se pogosto spremenijo v žalitve in grožnje. Hkrati se vse več ljudi umika razpravam v javnem prostoru, prestrašeni zaradi sovražnega govora ali izjave, da jih zgodovina ali politika ne zanimata. V takih okoliščinah žrtve političnega nasilja pogosto padejo v ozadje in postanejo popolnoma nepomembne.

Pozitivno je, da je na spominskih slovesnostih na Golem otoku mogoče videti vladne predstavnike ali vsaj njihove odposlance z venci. Predstavniki političnih institucij Republike Hrvaške obiščejo Goli otok najpogosteje 23. avgusta ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Toda med pošiljanjem odposlancev z vencem in izgradnjo muzejsko-izobraževalne infrastrukture s kvalificiranim osebjem in programi je dolga pot, ki zahteva precejšnja vlaganja ter pripravljenost različnih političnih in družbenih akterjev, da podprejo ta postopek.

Fotografija pristanišča na Golem otoku leta 2018

Avtor fotografije: Boris Stamenić

Kljub pomanjkanju spominske ustanove in spremljajočih vsebin je zanimanje domačih in tujih obiskovalcev za ogled Golega otoka spodbudilo razvoj turistične infrastrukture v pristojnosti podjetnikov iz okoliških naselij na Krku, Rabu ter Senju in Jurjevu. Nekdanje taborišče oziroma zapor na Golem otoku se uporablja za oglaševanje izletov in izdelovanje spominkov, ki banalizirajo trpljenje zapornikov Golega otoka. Obiskovalci se lahko po kamnitih poteh vozijo po otoku s prikolico, ki jo vleče traktor z napisom »Goli Exspress« [sic]. Obiskovalcem je na voljo tudi gostinski objekt »Pržun«, ki v lokalnem narečju pomeni »Zapor«. Otok občasno obiščejo tudi t. i. »Party ladje«, s katerih se sliši glasna glasba.