Zgodovinski kontekst nastanka taborišča na Golem otoku

Komunistična Jugoslavija je bila ena izmed najzvestejših privrženk Sovjetske zveze v letih po drugi svetovni vojni. Jugoslovanski komunisti so skušali kopirati sovjetske vzorce na področju politike, kulture, gospodarstva, sodstva in na številnih drugih področjih. Stalinove slike so bile pogost prizor v različnih državnih institucijah, brezmejno poveličevanje Sovjetske zveze in njenega vodje pa je napolnilo javni prostor. Toda jugoslovanske komuniste je vodilo prepričanje, da prepričanje, da morajo okrepiti svojo regionalno vlogo in širiti komunizem tudi zunaj meja Jugoslavije. Takšna politika jih je pripeljala do konflikta s Sovjetsko zvezo, ki ji niso ustrezale jugoslovanske samostojne akcije v Grčiji, Bolgariji in Albaniji.

junija 1948 so Sovjeti objavili resolucijo Informbiroja, katere cilj sta bila pritisk na Jugoslavijo in odstranitev tedanjega vodstva, vendar vodstvo Komunistične partije Jugoslavije ni padlo. Ker je bil konflikt do takrat skrit, je razglasitev resolucije Informbiroja povzročila šok med državljani države. Po treh letih intenzivne stalinizacije Jugoslavije je bilo težko sprejeti dejstvo, da Sovjetska zveza in Stalin nista več njena prijatelja. Po razglasitvi resolucije so Sovjeti Jugoslavijo gospodarsko in diplomatsko izolirali, obstajali so celo znaki vojaškega posredovanja. Hkrati so se v državi začeli pojavljati Ibeovci, privrženci Sovjetske zveze, pa tudi ljudje, ki so bili zmedeni zaradi zaradi novih političnih razmer.

Pol leta po objavi resolucije Informbiroja, ko je postalo jasno, da do sprave s Sovjetsko zvezo ne bo prišlo in da je mogoče pričakovati samo nadaljnje poslabšanje odnosov, so se jugoslovanski komunisti spopadli z resnično in potencialno opozicijo v svojih vrstah ter začeli organizirati sistem taborišč in zaporov za zaprtje Ibeovcev, med katerimi je bilo največje taborišče na Golem otoku, ustanovljeno julija 1949.

Številni otoki po svetu so v zgodovini služili kot zaporni prostori za politične nasprotnike. Izolirani jadranski otok, ki se nahaja daleč od vzhodnih meja države, se je jugoslovanski tajni policiji, ki se je takrat imenovala Uprava državne varnosti (UDBA), ponujal kot logična rešitev za izolacijo resničnih in domnevnih Stalinovih zagovornikov. Na otoku namreč ni bilo pitne vode ali primerne zemlje in podnebja, zato ni bil naseljen ali primeren za razvoj kmetijstva, razen za občasen ribolov in vzrejo ovac. Kljub položaju na razmeroma gosto poseljenem delu Jadrana je Goli otok s površino 4,54 kvadratnega kilometra ostal zapuščen.

Večji del otoka je nezaščiten pred pogostimi sunki močne burje, delno pa je zaščiten le en del jugozahodne obale Golega otoka. Prav v tem delu je nastal naravni pristop do otoka, na katerem je kasneje med gradnjo taborišča vzniknilo pristanišče. Za preostalo nedostopno obalo, zlasti severno in vzhodno stran otoka, so značilne vrste sotesk, visoke približno 200 metrov in dolge približno štiri kilometre. Najvišji vrh otoka je Glavina (227 metrov), medtem ko okoliške morske globine segajo do 30 metrov, največja globina pa je bila zabeležena pod vzhodno obalo, in sicer kar 103 metre.

Zaradi teh značilnosti je bil otok naravno izoliran. Geološka struktura, v kateri prevladujejo apnenčaste kamnine, je najbolj vplivala na neobstoj vodnih virov ali stalne površinske tokove na otoku, zato je otoška vegetacija ostala osiromašena. Skalnata pobočja le občasno prekrivajo suha travišča. Na jugozahodnem delu Golega otoka, ki je nekoliko bolj zaščiten pred vetrom, se je po ustanovitvi taborišča začelo pogozdovanje. Gozdnata območja danes predstavljajo edini »zeleni« del otoka.

Tudi samo podnebje otoka je nakazovalo, da je Goli otok sprejemljiv kraj za taborišče tovrstnega tipa. Po klasifikacijah na otoku prevladuje zmerno toplo in vlažno podnebje z vročimi poletji. Pozimi so sunki do 150 km/h zelo pogosti, ko temperatura pade na −8°C. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih geografskih določil je bil Goli otok primeren kraj za ustanovitev taborišča, ostre podnebne razmere pa so se taboriščnikom vtisnile v spomin kot ena izmed glavnih značilnosti taborišča.