Goli otok – jugoslovanska javna skrivnost

Jugoslovanska tajna policija je taboriščnikom prepovedala govoriti o Golem otoku in njihovih izkušnjah v taborišču. Pred izpustitvijo na prostost so morali taboriščniki podpisati t. i. »Obvezo«, v kateri so se zavezali, da bodo molčali o dogodkih v taborišču pod grožnjo ponovnega zaprtja. Taboriščniki so se o Golem otoku večinoma pogovarjali samo z ljudmi, ki so jim najbolj zaupali. Tako je Goli Otok že dolgo jugoslovanska javna skrivnost.

Tema obračuna s Stalinovimi privrženci se je prvič začela prebijati skozi književnost konec šestdesetih let prejšnjega stoletja z romanom Dragoslava Mihailovića »Ko so buče cvetele«. Po Titovi smrti leta 1980 je bilo objavljenih več deset romanov (Isaković, Hoffman, Selenić, Mihailović), ki so temeljili na pričevanjih
nekdanjih taboriščnikov, ki so to temo odprli v letih postopne liberalizacije družbe. Hkrati so se pojavljali kratki in zapozneli odmevi uradnega zgodovinopisja in opravičila ljudi iz državnega varnostnega aparata iz časa spora Tito-Stalin, ki so upravičevali obstoj internacijskega taborišča, češ da »bi brez Golega otoka celotna Jugoslavija postala Goli otok«.

V zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja sta represija in nasilje v obdobju spopada s Stalinom postala tudi predmet igranih filmov, med katerimi med priljubljenimi izstopata »Balkanski vohun« in »Oče na službeni poti«. Pojav filmov, pričevanj in tako imenovane »književnosti Golega Otoka« je močno vplival na jugoslovansko družbo, ki se je že spoprijemala s krizo. Kljub zgodovinskemu kontekstu nastanka taborišča so ugotovitve mučenja na Golem otoku in surovega represivnega aparata marsikoga še bolj razočarale in prispevale k naraščajoči krizi zaupanja v jugoslovanski komunistični red. Vendar pa je taborišče zaradi razpada Jugoslavije ostalo neraziskana tema, ne preveč zanimiva zapuščina nekdanje skupnosti novim državam naslednicam.