Đina Markuš (1920. – 2006.)

Đina Markuš se je rodila leta 1920 v trgovski družini v Cetinju. Že kot gimnazijka je bila zagovornica komunističnih idej – kot tudi številne mlade črnogorske in jugoslovanske komunistke –, pri čemer je sledila moškim članom svoje družine. Pripravljala se je za študij medicine v Beogradu, ko so Italijani leta 1941 okupirali Črno goro. Zaradi ilegalnega dela in podpore komunistom se je hitro znašla v fašističnem zaporu Bogdanov v Cetinju. Zaradi bojevitega delovanja v partizanskih vrstah je bila spet aretirana in zaprta v koncentracijskem taborišču vse do kapitulacije Italije, nato pa se je vrnila prek Slovenije in pridružila partizanom v zadnjih akcijah osvoboditve Črne gore in Jugoslavije.

Iz vojne je prišla kot mlada komunistka s priznanji, ki jih je prejela za požrtvovalno posvečenost antifašistični borbi in revoluciji. Po vojni je Đina Markuš dobila politično zaupno službo poštne uradnice v Beogradu. Začela je povojno življenje, izpopolnjeno z entuziazmom, obnovo in izgradnjo države ter s kolektivno posvečnostjo uresničitvi revolucionarnih idealov. Po objavi resolucije Informbiroja leta 1948 je vojaški oficir Vido Đurašković, mož Đinine sestre, naredil samomor v Beogradu, ker je vedel, da mu grozita aretacija in deportacija na Goli otok. Kmalu zatem je bila aretirana tudi Đina; obtožili so jo, da je tiskarske črke iz pošte pošiljala v tujino zaradi protijugoslovanske propagande. Bila je ena od mnogih komunistov, ki so se v tem času upirali “diplomatskim magazinom”, ki so napovedali povojno razredno razslojenost in nastanek rdeče buržoazije. 

Aretirali so jo leta 1949 in nekaj časa je preživela v preiskovalnem zaporu Glavnjača v Beogradu, nato pa so jo odpeljali na Goli otok in Sv. Grgur. Iz koncentracijskega taborišča so jo izpustili leta 1952. Do same smrti se ni uspela prilagoditi “normalnemu življenju”. Imela je težave s hudo in dolgotrajno nespečnostjo, pogosto je padala v stanja, ki so bila videti kot katatonija (nepremičnost, krčevitost telesa, molk). Zdravili so jo v več psihiatričnih ustanovah.

Leta 1989 je napisala (neobjavljene) spomine na dni, ki jih je preživela na Golem otoku in Sv. Grgurju. Umrla je leta 2006 zaradi prekomerne doze uspavalnih tablet. 

 “Ustavim se in zmrznem, zaradi strahu se ne morem premakniti. Potisnile so me v stroj in začel se je pretep. Z ene in druge strani so padali udarci s pestmi. Tako slabotna nisem zdržala niti dva metra, pričela sem padati, toda one so me dvignile in nadaljevale pretepati, kakor da bi tekmovale, katera me bo dlje in močneje. Tepejo in pljuvajo, ravno to pa mi je bilo najtežje, najstrašnejše, slinasti izločki mi drsijo po obrazu, rokah in laseh …”

*Besedilo povzeto s spletne strani umetniškega projekta “Vi ste Partiju izdale onda kada je trebalo da joj pomognete”. Zahvaljujemo se avtorici in vodji projekta Andreji Kulunčić in njenim sodelavkam za ves material, ki so nam ga odstopile.