Vladimir Vlado Dapčević (1917. – 2001.)

Vlado Dapčević se je rodil leta 1917 v Ljubotinju pri Cetinjah. Hodil je v gimnazijo v Cetinjah, od koder so ga izključili, ker je organiziral protest učencev. Pri 16 letih je postal član ZKMJ, kmalu pa je bil tudi prvič aretiran zaradi širjenja komunističnih letakov. Leta 1934 je postal član KPJ, že naslednje leto pa je nekaj časa preživel v zaporu zaradi “revolucionarnih aktivnosti”. Zaradi njegovih dejanj so mu prepovedali hoditi v vse jugoslovanske šole. Med masovnimi demonstracijami komunistov v Črni gori je bil leta 1936 spet aretiran in pristal je v zaporu v Sarajevu, kjer je preživel štiri mesece. Po izpustu iz zapora ga je policija aretirala med poskusom odhoda v Španijo, kjer se je že boril njegov starejši brat Peko Dapčević. 

Oblasti so Vladi Dapčeviću dovolile, da je maturiral leta 1939, nato pa se je vpisal na Teološko fakulteto v Beogradu. Med spopadom s konkurenčno študentsko organizacijo Dimitrija Ljotića – jugoslovansko narodno gibanje ZBOR – je bil ranjen v glavo. V času aprilske vojne je zatočišče poiskal v Beogradu, a kmalu je odšel v Črno goro, kjer je sodeloval pri pripravah za trinajstojanuarsko vstajo. Po določenih pričevanjih je bil prvi, ki je izstrelil metek vstaje. 

Sodeloval je v Plevaljski bitki, kjer so ga ranili. Po Rudi in Igmanu je bil spet ranjen leta 1942. Kot komandir več različnih čet in bataljonov je sodeloval v bitkah na Neretvi in pri Sutjeski. Med vojno je bil zaradi nasprotovanja partiji večkrat izključen, potem pa so ga zaradi poguma, ki ga je pokazal v bitkah, spet vrnili nazaj. Iz vojne je prišel s činom podpolkovnika in postal je učitelj na višji partijski šoli. Leta 1947 je postal načelnik Uprave JNA za agitacijo in propagando, naslednje leto pa se je udeleležil 5. kongresa KPJ.

Ker se je opredelil za IB, je avgusta 1949 skupaj s črnogorskima generaloma Arsom Jovanovićem in Brakom Petrovićem odšel na lov v okolici Vršca, kar naj bi služilo kot krinka za beg v Romunijo. Ker je načrt splaval po vodi, je med poskusom prehoda meje prišlo do incidenta, kjer je umrl Jovanović, Petričevića pa so aretirali. Vlado Dapčević je uspel priti do Beograda, od koder je spet skušal prestopiti mejo. Med neuspešnim poskusom prehoda madžarske meje so ga aretirali.

V preiskovalnem zaporu je preživel skoraj dve leti, nato so ga obsodili na 20 let ujetništva. Od junija 1950 do decembra 1956 je bil v koncetracijskih taboriščih Stara Gradiška, Bileća in Goli otok. V osebnem pričevanju je navedel, da se kljub težkemu mučenju ni odrekel svojih političnih prepričanj. 

S skupino enakomislečih je leta 1958 bežal v Albanijo, potem pa je šel v ZSSR. Ni minilo veliko časa, ko se je sprl s sovjestko oblastjo – najprej leta 1962 zaradi namere, da zbere prostovoljce za odhod na Kubo, potem pa še leta 1965 zaradi upiranja, da bi se pridružil borbi komunistov v Vietnamu. Naslednje leto je odšel iz ZSSR in odpotoval na zahod Evrope, kjer je opravljal najtežja fizična dela, da bi lahko preživel. Naslednjih nekaj let je bil večkrat aretiran in izgnan iz Francije, Belgije, Nizozemske in Švice. 

V tem času se je povezoval z radikalnimi marksistično-leninističnimi partijami v zahodni Evropi in ohranjal vezi z informbirojevci v vzhodni Evropi. Med nadaljevanjem lastnega političnega delovanja ga je skušala tedanja jugoslovanska tajna služba leta 1973 ubiti, a je bil poskus neuspešen. Toda jugoslovanske oblasti niso želele kar tako zlahka opustiti misli nanj. Med zborovanjem informbirojevcev leta 1975 v Bukarešti in na podlagi dogovora na najvišji ravni med Jugoslaviji in Romunijo so ga pripadniki jugoslovanske tajne službe ugrabili. Med tem so ubili dva njegova spremljevalca. 

“Polomili so mi zobe, izrezali jezik, odrli grlo, polomili rebra in poškodovali vse notranje organe … Na koncu so mi dali na usta in nos nekakšno ruto. Izgubil sem zavest. Zbudil sem se naslednji večer v beograjskem centralnem zaporu, v eni celici v kleti.”

V Jugoslaviji je bil v sodnem procesu obsojen na smrt, potem pa so mu kazen spremenili na 20 let zapora. Iz samice so ga spustili na prostost leta 1988, takoj zatem pa je bil izgnan iz države. Preostali del življenje je preživel v Belgiji, toda pogosto je prihajal v Jugoslavijo in Črno goro. V 90. letih je bil aktiven udeleženec protivojne kampanje in velik nasprotnik Slobodana Miloševića. Umrl je 12. julija 2001 v Bruslju.