Jelena Halec Hadjikan (1919. – 1992.)

Jelena Halec se je rodila leta 1919 v medžimurski vasi Goričan v mnogoštevilčni družini uglednega obrtnika. Ko je postala polnoletna, je skupaj z možem Antunom Hadjikanom zapustila rojstno vas in leta 1937 prišla v Zagreb, kjer se je zaposlila v tovarni kot delavka. Obdajala jo je beda proletarskega življenja, zato se je priklonila komunističnim idealom pravične in egalitarne družbe.

Hči Olgo je dobila leta 1938. Po opravljenem tečaju daktilografije se je zaposlila kot uradnica v higienskem zavodu. Kmalu se je povezala z osvobodilnim gibanjem in vse do leta 1944 partizanom na skrivaj pošiljala zdravila, medicinske pripomočke in celo rentgenske aparate. S tem je tvegala lastno življenje in življenja svojih družinskih članov.

V KPJ so jo sprejeli leta 1942. Po vlomu v ministrstvo je Jelena Hadjikan kot nosečnica odšla v partizane, kjer je proti koncu leta 1944 rodila sina Slobodana. Ni skrivala razočaranja zaradi mnogih karieristov in prilizovalcev, ki jih je spoznala v partizanskih vodah, zato je še v času vojne sklenila, “da ti ljudje nikoli ne bodo izgradili pravega socializma”. Ravno zaradi tega razočaranja se je Jelena javno opredelila za resolucijo Informbiroja poleti 1948. Po tem so jo izključili iz partije, jo razrešili s položaja odbornice, dobila je odpoved in bila skupaj z družino pregnana iz stanovanja na Šalati.

Aretirali so jo 2. novembra 1948 in po devetih mesecih, ki jih je preživela v preiskovalnem zaporu, večino časa kar v samici, so jo obsodili na dve leti „administrativne kazni“. Avgusta 1949 je na vagonu za živino, t. i. furgonom, prišla v Beograd, od koder so jo s skupino političnih zapornic prestavili v Ramski rit. V tem močvirnatem podonavskem kraju so zapornice dan in noč kopale namakalne kanale, toda zaradi močnega vetra in blata je bilo njihovo delo neuspešno in večinoma tudi nesmiselno. Jelena je bila deležna fizičnega nasilja uprave in drugih zapornic, ker ni želela odstopiti od svojega prepričanja o upravičenosti kritik na račun Tita in KPJ.

Marca 1950 je bila skupaj s prvo skupino zapornic in v spremstvu izpraševalke Marije Zelić prestavljena v žensko koncentracijsko tabošče na Grgurju, pozneje pa na Goli otok. Nenehno je bila deležna „bojkota“ zapornic, neutrudnega in ponavljajočega sramočenja, poniževanja, kaznovanja, pranja možganov in fizičnega izčrpavanja, ker ni spoštovala zahtev uprave po spremembi stališča in ker ni niti mogla niti želela tepsti drugih zapornic. Večina žensk v knjigi „Žensko koncentracijsko taborišče na Golem otoku“ („Ženski logor na Golom otoku“) priča o tem, da je bila Jelena Hadjikan deležna največjega terorja, obenem pa je imela največje spoštovanje, ki je bilo na nek način priznanje za zavzemanje za komunistično pravičnost in doslednost.

Tudi 3. januarja 1953, potem ko so jo pustili na prostost, torej po štirih letih in pol zapora in koncentracijskega taborišča, Jelena Hadjikan ni bila niti prosta niti mirna prebivalka. Zaradi svojega dosjeja politične zapornice, ki je obsegal kar 42 strani, je zamenjala službo pri kar trinajstih zagrebških podjetjih. Sodelavci Udbe, pozneje SUP, so spremljali vsak njen korak, jo zapirali v času obiskov pomembnih politikov v Zagrebu, z izsiljevanjem pa so grozili tudi njenima otrokoma – Slobodanu in Olgi –, ki sta naposled emigrirala v Kanado. Jelena se je do konca življenja mučila s psihičnimi težavami in motnjami, najbolje pa se je počutila v naravnem ambientu, tj. v hiški v vinogradu okoli Sesvet. V intervjuju, ki ga je dala beograjskemu novinarju Jovanu Petričeviću proti koncu 80. let prejšnjega stoletja, je izjavila: „Leta 1948 sem bila, kar bom ostala do konca svojega življenja – komunistka.“

*Besedilo povzeto s spletne strani umetniškega projekta “Vi ste Partiju izdale onda kada je trebalo da joj pomognete”. Zahvaljujemo se avtorici in vodji projekta Andreji Kulunčić in njenim sodelavkam za ves material, ki so nam ga odstopile.