Eva Grlić (1920. – 2008.)

Eva Grlić se je rodila leta 1920 v Budimpešti v sefardsko-aškenaški družini. Iz njene številčne družine so holokavst preživeli le ona, hči Vesna Domany in očetov brat Moše Izrael. Glede na to, da je v partizanih delovala kot politična delavka, ki je urejela biltene in delala v redakcijah časopisov Glasilo AFŽ za Slavonijo, Vjesnik in Naprijed, se je po vojni zaposlila kot novinarka v redakciji zagrebškega lista Naprijed. Tu je spoznala Danka Grlića, s katerim se je poročila leta 1946, naslednje leto pa se jima je rodil sin Rajko. V času razkola s Sovjetko zvezo so Danka Grlića aretirali in zaprli na Goli otok. Kmalu zatem so aretirali tudi Evo, in sicer kar dvakrat. Prvič so jim odvzeli stanovanje, Evo pa so izpustili iz zapora po osmih mesecih. Ostala je brez službe in doma, njena hči Vesna je pristala v otroškem domu, medtem ko sta skrb za dveletnega Rajka prevzela stric in prababica. Potem ko so njenega moža pustili na prostost, so Evo spet aretirali zaradi enega stavka, s katerim je izrazila nezadovoljstvo; obsodili so jo na zapor na Golem otoku, kjer je preživela dve leti.

Sodeč po evidenci Udbe je v ženskih koncentracijskih taboriščih na Golem otoku in Sv. Grgurju bivala od 5. maja 1949 do 30. januarja 1953. Kot je napisala v knjigi Spomini (Sjećanja), je med služenjem kazni poleg 16 zob izgubila celotno upanje v sistem, v katerega je verjela, ko je bila še mlada. Do pokoja je delala v tovarni Katran, najprej kot navadna delavka, pozneje kot tajnica in urednica tovarniškega časopisa. Ko se je upokojila, je prevajala iz nemščine in madžarščine, pisala je zgodbe in leta 1997 objavila spominsko knjigo Spomini (Sjećanja), leta 2002 pa knjigo zgodb Potnik za Krakow in druge zgodbe. 

 (…) po izkušnji na Golem otoku sem izgubila ravno samozavest. Bila sem prestrašena. Bala sem se glasno in necenzurirano izreči misel, saj sem živela v prepričanju, da bo vsaka moja beseda prispela tam, kamor ne bi bilo treba. Še zdaj imam občutek, da vse, kar govorim, vedno in povsod nekdo prisluškuje … Toda zdaj strah več ni nekaj zavednega, temveč se sčasoma potuhne v podzavest in se ga težko znebiš … Takšen strah je pa lahko tudi izgovor za kakršno koli človekovo dejanje (Spomini 1997: 275).

*Besedilo povzeto s spletne strani umetniškega projekta “Vi ste Partiju izdale onda kada je trebalo da joj pomognete”. Zahvaljujemo se avtorici in vodji projekta Andreji Kulunčić in njenim sodelavkam za ves material, ki so nam ga odstopile.