Dragotin Gustinčič (1882. – 1974.)

Dragotin Gustinčič, po izobrazbi inženir, se je s študijem teoretikov marksizma uveljavil že v prvih letih delovanja KPJ in se leta 1923 kot prvi med jugoslovanskimi komunisti izrekel proti srbskim centralističnim tendencam in za federalistično zasnovo komunistične stranke, kar je pozneje tudi prevladalo v Komunistični partiji Jugoslavije. Kot Primorec je bežal že pred nasiljem italijanskih fašistov, večkrat je bil zaprt in v času šestojanuarske diktature je bil več kot leto v preiskovalnem zaporu. Leta 1931 je emigriral v Moskvo, se kot član internacionalnih brigad udeležil španske državljanske vojne, po povratku v Moskvo pa se je študijsko ukvarjal predvsem z nacionalnim vprašanjem na Balkanu.

V Jugoslavijo se je vrnil februarja 1945 v pričakovanju, da bo za delo v komunističnem gibanju nagrajen s pomembnim političnim položajem v novi državi. Toda vodilni komunisti so ga izrinili iz politične sfere in ga imenovali za prvega dekana (današnje) Ekonomske fakultete v Ljubljani. Odrinjen iz političnih tokov je Gustinčič vodilnim slovenskim komunistom poslal več pisem s kritikami na njihov račun, najdaljšega pa je maja 1947 naslovil na vodilnega partijskega ideologa Edvarda Kardelja. Gustinčič je menil, da se je vodstvo KPJ odmaknilo od izhodišč teoretikov marksizma-leninizma in se o naštevanju napak vprašal, kako je možno, da se po vseh Marxovih, Engelsovih, Leninovih in Stalinovih analizah v Jugoslaviji še lahko dogajajo takšne napake. 

Zaradi kritik je bil Gustinčič avgusta 1947 klican na partijsko zaslišanje v Beograd in po njem izključen iz Partije. Po začetku krhanja odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo je bil Gustinčič že aprila 1948 aretiran, saj so bile nekatere njegove kritike sorodne tistim, ki so jih na račun jugoslovanskega vodstva izrekli Informbiro in vodilni sovjetski komunisti. Ker je bil v času objave resolucije Informbiroja že zaprt, naj bi zanjo izvedel šele, ko so ga junija 1950 iz zapora prestavili na Goli otok. Tam je bil deležen hude torture, saj je bil skupaj z drugimi pomembnimi komunisti starejše generacije nameščen v Petrovi rupi. Zaradi hude bolezni je bil izpuščen marca 1951, med prestajanjem kazni je skorajda izgubil vid, da pa je bil izpuščen, je moral napisati še spokorniško pismo centralnemu komiteju KPJ, ki ga je 13. junija 1951 objavilo glasilo KP Slovenije Ljudska pravica.

O svojem bivanju na Golem otoku ni objavil nobenega pričevanja, je pa leta 1958, ko je bil vnovič zaprt, jasno zapisal: »Predvsem želim poudariti, da se jaz za znano resolucijo Informbiroja v letu 1948 sploh nisem opredelil, ker sem bil aretiran že dne 18. 4. 1948, medtem ko je bila resolucija, kakor je znano, objavljena po radiu prvič šele 28. 6. 1948 in sem zanjo izvedel šele po dveh letih.«