Vladimir Bobinac (1923. – 2014.)

Avtor fotografije: Zoran Petrič

Vladimir Bobinac je bil aretiran kot študent zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Na Golem otoku je preživel dve leti. Po demokratičnih spremembah v devetdesetih letih, ko je bil dostop na Goli otok dovoljen, je Bobinac začel voditi zasebne oglede Golega otoka. Do svoje smrti je po poti popeljal na tisoče ljudi in pri tem delil svoje izkušnje iz taborišča. Vladimir Bobinac je nekoč opisal svoje osebne izkušnje z Golega otoka z naslednjimi besedami:

»Goli otok je množica. Goli nismo Alfred Pal, Pavle Ravlić ali jaz. Goli ni posameznik, ker je to množica. Goli je pretepanje prijatelja s strani njihovih vojnih prijateljev, prijavljanje eden drugega. To pa je težko opisati. Goli je kot Eisensteinov film o mornarskem uporu v Odesi, kjer ni glavnega igralca z lepimi zobmi, temveč glavno vlogo igrajo množice. Na Golem ni junaka, ker junak ne moreš biti dve ali več let. Junak umre ali ne umre v sekundi, medtem ko se na Golem umira leta in leta. Trpi se lahko le do določene mere, nato znoriš in postaneš del razjarjene črede, ki se bori in ogroža drug drugega. Edini pogoj za preživetje je postati del te črede. Težko je opisati, kako je golootoški sistem spremenil človeka, da je naredil vse, kar je moral. To je moj pogled na vse.«

Izvleček iz intervjuja z Martinom Previšićem leta 2010 v Krku

Intervju z Vladimirjem Bobincem si oglejte na: http://www.croatianmemories.org/en/video-archive/vladimir-bobinac/