Ženi Lebl (1927. – 2009.)

Ženi Lebl se je rodila v mestni družini sekulariziranih Judov v Aleksincu leta 1927, od leta 1932 do druge svetovne vojne pa je živela v Beogradu. Oče, inženir rudarstva, je bil odpeljan v nemško ujetništvo kot časnik vojske Kraljevine Jugoslavije takoj po začetku druge svetovne vojne, mama, babica in številni drugi družinski člani pa so umrli v koncentracijskem taborišču Sajmište. Ženi in njen brat Aleksandar sta se uspela izogniti izgonu Judom s pobegom iz Beograda – Ženi se je decembra 1941 skrila v Nišu pod lažnim imenom pri Jeleni Glavaški, dobitnici priznanja “pravednik među narodima”, Aleksandar Lebl pa je po skrivanju v Splitu prispel v koncentracijsko taborišče na Rabu, kjer se je leta 1943, po padcu Italije, pridružil partizanom.

Žani je bila pod lažnim imenom Jovanka Lazić v začetku leta 1943 aretirana in odpeljana na prisilno delo v tretji rajh, osvoboditev pa je pričakala v berlinskem zaporu Gestapoa. Po vrnitvi v Beograd je v družinski hiši naletela na nove stanovalce, zahvaljujoč vztrajnosti, poznavanju jezikov (nemščina, ruščina, francoščina) ter jekleni volji je končala gimnazijo, se vpisala na študij prava in na novinarsko-diplomatsko visoko šolo, vzporedno je delala kot soustvarjalka Politike. Po resoluciji Informbiroja poleti 1948 je bila aprila 1949 obtožena za “obrekovanje zoper naroda in države”, ker je govorila vic o Titu kot o “beli 100-kilogramski vijolici”. Toda – kot pri številnih podobnih primerih – se je pravi razlog nahajal v vrstah kolegov iz redakcije, ki so ciljali na mesto dopisnika v Parizu, za katero je bila Ženi že predlagana.

Izpraševali in mučili so jo v Glavnjači, po izreku administrativne kazni je bila poslana v ženska “taborišča za prevzgojo” v Ramskem ritu, Zabeli, Grgurju in na Golem otoku. Sodeč po evidencah Udbe je v koncentracijskih taboriščih bivala od 28. aprila 1949 do 30. avgusta 1951. Po vrnitvi v Beograd ni mogla najti službe in je vrsto let prosila za dovoljenje za odhod v Izrael, kamor je leta 1954 vendarle odšla in nadaljevala bitko za nov obstoj. Ob spodbudi Danila Kiša, ki je z Aleksandrom Mandićem posnel dokumentarec Goli otok (1989) o usodi žensk na Golem otoku in Sv. Grgurju, je objavila knjigo Ljubičica bela (1990) z isto tematiko.

“Na tvoji grbi, sveti Grgur, se je začelo klasično vprašanje – biti ali ne biti. Če biješ – boš. Če ne biješ, boš prebit.” 

“Dobile smo bodičasto žico. Same sebe bi morale ograditi, ne vem, zakaj. Boljše bodičaste žice, kot je morje, ni bilo.” 

“Sramotne strani zgodovine morajo biti zabeležene … za prihodnost. Da se ne bi več nikoli ponovilo.”

*Besedilo povzeto s spletne strani umetniškega projekta “Vi ste Partiju izdale onda kada je trebalo da joj pomognete”. Zahvaljujemo se avtorici in vodji projekta Andreji Kulunčić in njenim sodelavkam za ves material, ki so nam ga odstopile.