Zapor 1956–1988

Ločiti je treba taborišče na Golem otoku, ki je bilo postavljeno z namenom »politične prevzgoje« Ibeovcev, in poznejši zapor na Golem otoku. Prvotno taborišče je bilo pod neposredno upravo zvezne Udbe, poznejši zapor pa je bil v pristojnosti republiškega SUP-a (Sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Hrvaške). Sama struktura in pomen kasnejšega zapora sta bila drugačna, tako kot struktura zapornikov.

Po koncu konflikta s Stalinom je bilo taborišče začasno zaprto, a je jugoslovanska tajna policija ugotovila, da je proizvodni obrat na otoku preveč donosen, da bi ga kar tako zapustili. Čeprav se je taborišče na Golem otoku (do takrat imenovano »Marmorna delavnica«) leta 1953 preimenovalo v Kazensko-poboljševalni dom Rab – Goli otok, je šele po letu 1956 začelo delovati kot zapor za prestopnike, mlajše polnoletnike, kriminalce in politične zapornike.

Delež političnih zapornikov med pridržanimi na Golem otoku v obdobju po letu 1956 ni bil ugotovljen, zagotovo pa so obstajali. Nekateri nekdanji taboriščniki v taborišču Goli otok so bili obsojeni na dodatne kazni in po letu 1956 vrnjeni na otok. Poleg Ibeovcev povratnikov, tako imenovanih »dvomotornikov«,je na otoku kazen služilo tudi neznano število kritikov režima, zagovornikov liberalno-demokratične ali etno-nacionalistične politike ter drugih kršiteljevi političnega in ideološkega reda komunistične Jugoslavije. Kljub postopni liberalizaciji Jugoslavije po letu 1955 so bili na Golem otoku politični prestopniki vse do sredine osemdesetih let 20. stoletja.

Ustanova za prestajanje kazni na Golem otoku je bila leta 1988 zaprta, nato pa skoraj popolnoma opustošena. Ostanki zgradb na otoku večinoma izvirajo iz časa zapora na Golem otoku, čeprav obstajajo tudi številne zgradbe iz časa taborišča.

Fotografija: Zaporniške zgradbe na mestu nekdanjega taborišča »Velika žica«

Avtor fotografije: Darko Bavoljak